»Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ...«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«

»Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi.«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Ob njej tvoje ime.«

»tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo …«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«